Čim bolj je igračka aktivna, tem manj ostane za otroka

Čim bolj je igračka aktivna, tem manj ostane za otroka – dr. MOHOR DEMŠAR

Najbrž ga ni starša, ki ne bi bil kdaj v dvomih, kakšno igračo naj kupi svojemu otroku, še posebej ob koncu leta. Mohor Demšar je zbiralec dobrih igrač, poznavalec zgodovinskega razvoja njihovega nastanka in raziskovalec pedagoškega vidika igrač. Ima celo potujoči muzej lesenih igrač, zbranih z vsega sveta, razstavlja jih in o njih predava po vsej Sloveniji. Kot dolgoletni waldorfski učitelj poučuje v Svobodni waldorfski šoli Kurešček, novi waldorfski šoli v bližini Ljubljane.


Najprej je študiral elektrotehniko, vendar mu je v drugem letniku študija postalo jasno, da ga vprašanja človeka zanimajo veliko bolj kot elektrika. Kot pravi, je usoda poskrbela, da je bil po diplomi ob pravem času na pravem mestu in se je pridružil skupini, ki je ob delu na Dunaju tri leta študirala waldorfsko pedagogiko ter s tem dela filozofa in antropozofa Rudolfa Steinerja, ki ga priporoča vsakemu resnemu iskalcu resnice. Kot izkušen učitelj se je lotil še študija filozofije, opravil magisterij in zatem še doktorat, v katerem je del posvečen tudi igračam.

Od kod vaša želja, da se igračam še posebej posvečate, jih zbirate, predavate o njih?
Odraščal sem na kmetiji, oče je imel tudi mizarsko delavnico, v kateri sem pomagal. Kot študent sem igrače nekaj malega celo izdeloval, a takrat še nisem poznal globine pomena različnih igrač tako za spodbudo kot za oviranje zdravega razvoja otroka. Sicer pa je v moji naravi, da želim spoznanja, do katerih se dokopljem, širiti naprej – tudi o igračah.

Pravzaprav se moram igračam zahvaliti, da sem prišel do poklica waldorfskega učitelja. Ko sem iskal Steinerjevo literaturo o igračah, sem prišel do skupine, ki se je v Ljubljani ravno oblikovala za triletno izobraževanje, ter sem se ji pridružil.
Kako waldorfska pedagogika gleda na pomen igrač?
Rudolf Steiner, ki je utemeljil antropozofijo in pozneje tudi iz nje izhajajočo waldorfsko pedagogiko, je kot velik človekoljub opozoril na hromljenje otroške domišljije z različnimi graditelji, konstrukcijskimi kompleti, ki vsiljujejo misel, da iz koščkov sestavljamo celoto, saj spodbujajo atomizem in materializem. Opozarjal je tudi, da tako imenovana lepa punčka, igrača, ki je izdelana v vseh podrobnostih, prav nič ne spodbuja otrokove domišljije. Steiner je tako priporočal kar se da skromno izdelane punčke, gibljive slike in gibljive igrače, ki jih je izdelovala tovarna blizu prve Svobodne waldorfske šole v Stuttgartu. Sam imam v zbirki dve igrači, ki sta bili izdelani prav v tej tovarni: račko, ki odpira kljun in se giblje z vratom naprej in nazaj, ter oslička z jezdecem, ki maha z rokami. Race sem bil posebej vesel, saj je bila nekakšen zaščitni znak tovarne.

Kakšne so torej dobre igrače in kako vplivajo na otroka? Katere podpirajo otrokov razvoj, katere ga ovirajo ali mu celo škodujejo?
Dobre igrače nam po eni strani ponuja narava – pesek, kamne, vodo, palice, storže, ipd., po drugi strani pa umetniško oblikovane igrače, ki niso povsem mrtvih oblik, kot so kocke ali kvadri. Na mestu je tudi naivna ljudska umetnost, ki jo lahko prepoznate v starih igračah. Dobre igrače seveda oblikujejo otroka in spodbujajo njegovo domišljijo ter mu ne jemljejo življenjskih sil niti ne prebujajo sil, ki se morajo razviti v nekem poznejšem razvojnem obdobju (abstraktno mišljenje naj se, na primer, razvija ob koncu osnovne šole, ne pa na začetku).

Zelo dobre so vse gibljive igrače, ki si jih lahko celo množico ogledate v moji zbirki, posebej pa priporočam umetniško izdelane gibljive slike, na katerih lahko otrok sam premika celovite like ljudi in živali. Odlične so tudi tako imenovane postavljanke, pri katerih lahko otrok živali, drevesa in hiše oblikuje v vas, naredi gozd, reko, zgradi most ... Nepogrešljiv je peskovnik, za oblikovanje v prostoru zelo priporočam naravno obarvan čebelji vosek, ki se ga dobi tudi v Sloveniji.

Izogibal pa bi se igračam, ki se vsiljujejo otrokom s kričečimi barvami, utripajočimi lučmi, različnimi zvoki, fantastičnimi oblikami, s svojo groteskno pojavnostjo (npr. lutke ali živali z nenaravno velikimi očmi, s povsem izdelanimi potezami), saj vse to otroke le hromi in jih vodi proč od realne domišljije, ki ostaja povezana s svetom. Čim bolj je igrača sama aktivna, tem manj ostane za otroka. Dobimo malega potrošnika in ne otroka, ki se igra v svobodi. Kdo to hoče?

Več v reviji Zarja št. 51. 20. 12. 2016

Facebook Vilinski gaj

Facebook Mezinčica